RENGA – CEPLJENJE

Očem je neviden,

a nas z enim udarcem spravi na tla.

Cepivo nas rešuje.

***

Cepivo nas rešuje

pred obolevanjem in hujšim potekom bolezni,

če verjamemo stroki.

***

Če verjamemo stroki,

se cepimo, da zaščitimo sebe in razvijemo čredno imunost.

Potem premagamo virus.

***

Potem premagamo virus.

A le, če je precepljenost dovolj visoka.

Dvomljivci zavračajo cepivo.

***

Dvomljivci zavračajo cepivo,

ker ne verjamejo v obstoj nevarnega virusa.

Verjamejo teorijam zarote.

***

Verjamejo teorijam zarote

farmacevtske industrije, da s cepivom dobičke kuje.

Bolnišnice se polnijo.

***

Bolnišnice se polnijo,

ljudje umirajo in bolezen pušča posledice.

Dajmo, cepimo se.

***

Dajmo, cepimo se,

da premagamo nevarno nevidno pošast.

Želimo normalno življenje.

 

RENGA – KAJ NAS ČAKA

Renga je oblika japonskega pesništva - haiku, sestavljena iz najmanj dveh kitic tako, da se naslednja kitica začne z zadnjo vrstico prejšnje kitice.

***

Potresi, suša, neurja, poplave.

Pohlep nam je prinesel hude podnebne spremembe.

Uničenje grozi našemu planetu.

***

Uničenje grozi našemu planetu,

če ne bomo takoj ukrepali in ustavili uničenje.

Smo v pasti kapitala.

***

Smo v pasti kapitala,

ki hlepi po več in več materialnih dobrin.

A dobrine niso neomejene.

***

A dobrine niso neomejene.

Pod težo zlorab se zemlja bliža izdihu.

Če ne ukrepamo, izdihne.

***

Če ne ukrepamo, izdihne

in celoten človeški rod odmre skupaj z njo.

Pohlep uniči človeški rod.

***

Pohlep uniči človeški rod,

če zemlje ne rešimo nevarnih pasti kapitala.

Pohlep je otrok kapitala.

***

Pohlep je otrok kapitala,

ki se ne ozira na potrese, suše, neurja, povodnji.

Vse počenja po starem.

***

Vse počenja po starem.

Če ga ne ustavimo, nas umorijo podnebne spremembe.

Energično ustavimo nenasiten pohlep!

 

KATERA MLADA PUNCA BI VZELA STARCA?

 

Katera mlada punca bi vzela starca,

ki nima kaj dosti okoli palca?

A prenekateri stari gospod verjame,

da ga prelepa mlada punca lahko vzame,

ker si prav zares samo to želi,

da z izkušenim moškim ljubezen doživi.

Vendar bo mlada punca vzela starca,

le če ta ima veliko okoli palca,

da ji udobno življenje zagotovi,

zanj pa ji prav gotovo veliko ni.

Z njegovim denarjem bo lepo živela.

Dobila si bo mlajšega, ki si ga bo želela.

Njemu bo svojo iskreno ljubezen dala.

Starcu ne bo rekla niti – hvala,

za vse tisto, s čemer jo je bogato obdal,

ko verjel je, da je njen ljubi postal.

Starec pa bo lahko samo vzdihoval,

ko jo bo v objemu mladega fanta opazoval,

katerega bo še poljubljala brez sramu,

čeprav je on vedno ob njej – prav tu.

Verjemite, mlada punca bo vzela starca,

le če ima ta zares veliko okoli palca!

Zato stari gospodje ostanite do konca zvesti

tisti priletni sivolasi zgubani nevesti,

ki vas je vzela, ker se je noro zaljubila,

takrat ko sta oba lepa in mlada bila.

Le ona v vas nikoli ne vidi starca

in ji ni mar, ali imate kaj okoli palca.

Če lepa mlada punca vzame starca

zato, ker verjame, da ima ta veliko okoli palca,

pa potem spozna, da starec nima  prav dosti,

da vsem njenim mladostnim muham zadosti,

bo prav hitro nesrečnika zapustila,

da bi drugega bolj bogatega ulovila.

 

***

 

Pesem, ki sem jo napisala v spomin na obletnico moževe smrti.

SPOMIN NATE

 

Nevihta spominov v nagačenem jutru,

krvavo prebujajoče se divje zarje, togotno

razbeljenega leta v puščavi mojega življenja.

Priletel si in postal vranični prisad mojih jeter.

 

Prekipevajoča jezera tvojih oči so me omrežila

s tisto nebeško modrino pregnanih oblakov,

z razplamtelimi ognji tvoje večno potepuške duše

in razbesnelimi pohotnimi valovi tvojih misli.

 

Jezdil si divje konje po mojih dremavih venah

in jih razburkal, kakor orkan razburka širno morje.

Takoj sem poletela v neznano na krilih usode, misleč,

da bom večno uživala na čudovitih peščenih obalah sreče.

 

Nisem bila pozorna na presihajoča se jezera tvojih oči

in sivino težkih jesenskih meglic, ki so ti barvale kožo.

Tvoje močno atletsko telo se je začelo nenadoma topiti,

kakor snežak na žareči gladini pomladnega sončnega dne.

 

Kap po kap si izginjal in nekega majskega dne te ni bilo več.

Odnesel te je vrtinec mehkih kosmov oblakov daleč v vesolje.

Jaz pa ponovno v nalivu solza stojim popolnoma premočena,

medtem ko nad menoj švigajo strele spominov nate.

 

***

 

Še ena poučna za otroke.

VEM ZAKAJ…

 

Zakaj moramo ljudje

redno prati si zobe?

Pranje zob sovražim,

mamico pa dražim,

ko s krtačko se igram

in si zob ne umivam.

 

Moja mamica je modra gospa,

ujeziti se sploh ne da.

Prijazno mi pravi,

dokler so zobje zdravi,

redno jih je treba umivati.

S krtačko se ne smeš igrati.

Če jih ne boš redno prala,

zobarja boš pogosto obiskala!

 

Zobozdravnika se zelo bojim,

pa si umit zobe hitim.

Drgnem gor, drgnem dol,

da le ne grem zobarju na stol,

ker se je Karies – črni gospod,

naselil v moj umazani zob.

 

Tako, zdaj končno vem

in tudi vam otroci povem.

Zato si moramo ljudje

redno umivati zobe,

da nam Karies – črni gospod

se ne naseli v umazani zob!

 

***

 

MEKETAVA KRAVA

 

Mlada krava meketava

ni zmogla reči: muuuu.

Al' je zato meketala

na vsakem vogalu.

Koza jo je vprašala:

»kaj je s teboj sestrica,

si mar krava, ali koza,

moja prava sorodnica.«

»Seveda sem prava krava«,

je ponosno odgovorila ta,

»Po rogovih me vsak spozna.«

»Krava nikdar ne mekeče«,

je koza zmajala z glavo.

A v naravi je vse mogoče,

pa se lahko zgodi tudi to.

Zakaj je krava meketala,

se je spraševal marsikdo.

A prav nihče ni uganil,

zakaj je z njo tako.

Krava se je hudo prehladila,

ko je zelo mrzlo vodo pila,

za mamin nasvet se pa ni menila.

Ko bolezen bo minila,

bo mukala prav na ves glas.

Tako glasno, tako jasno,

da donelo bo skozi vso vas.

 

***

 

V LABIRINTU UMETNOSTI NA KRESNO NOČ

 

Na Fužinah labirinta umetnosti stoji nasad.

Na Kresno noč lahko razkazuje tu svojo moč škrat.

Poiskat smo ga prišli res mnogi,

a glej ga zlomka, njega v labirintu ni.

Tudi kakšna dolgolasa dobra vila,

v tem parku bi se lahko skrila.

Pa ne zato, da bi nas strašila,

pač samo, da bi nam v oporo lahko bila,

če bi se le pojavil zlobni škrat

in hotel komu skočiti za vrat.

A niti dobre vile v parku ni,

le veliko ljudi na klopcah sedi.

Sanjava luna se na nebu prešerno smeji

in mežikajo na tisoče drobnih luči.

Za čarobnost v letu najkrajše noči,

še nešteto rojev kresničk skrbi.

Če bi nam še seme praproti trosile v copate,

prav zares bi bile zlate.

Živalsko govorico bi lahko razumeli

in se z živalmi sporazumeli.

Tudi brez vseh mitov je prekrasna kresna noč,

ko nam še kresovi priskočijo na pomoč.

 

***

 

Lunini hribi vabijo v jasni noči.

Po mlečni cesti se sprehajajo nadobudne zvezde.

Utrujena noč se počasi spravlja spat.

 

Mačice kukajo iz kopalnih plaščkov.

Dežne kaplje jim božajo kosmata nežna lica.

A veter preganja puhaste oblake.

 

Dehteča rožnata vrtnica trn pomoli.

Kri teče iz bolečih ranjenih nežnih prstov.

Odtrgati se roža ne pusti.

 

Navihane zvezde veselo plešejo.

Nebo v magični temini noči čudovito žari,

a luna trdno spi.

 

Imel je polno glavo idej.

Zaganjal se je sem in tja in izginil.

Bil je vihrava muha enodnevnica.

 

Kukavica živčno preletava oživeli gozd.

Išče neko tuje gnezdo za svoje jajce.

Tuja mati ji pišče redi.

 

Prebujeni zvončki veselo cingljajo.

Pomlad kliče zaspano življenje na plan.

Zemlja usliši njen glas.

 

Metulj leta od cveta do cveta.

Prave zvestobe niti najlepšemu cvetu revček ne pozna,

Le sladek božanski nektar on išče.

 

Krik sestradane ptice v letu.

Mraz riše srhljive prikazni na poledenela okna.

Zima kaže svoj pravi obraz.

 

Žametno jutro zbuja zlata polja.

Plavice veselo plešejo v nežnem objemu vetra.

Na plan prihaja nov dan.

 

***

 

Dve pesmi za Prešernov dan, 2021.

 

LJUBEZEN JE…

 

Ko začutiš v želodcu ščeget

ob srečanju s človekom svojih sanj,

to ni ljubezen.

Če ti lica zajamejo ognji,

ko srečaš človeka svojih sanj,

to ni ljubezen.

Ko te ohromi drget telesa

ob srečanju s človekom svojih sanj,

to ni ljubezen.

Če bi skočil do neba od sreče,

ob srečanju človeka svojih sanj,

to ni ljubezen.

 

A če bi dal zadnjo kapljo lastne krvi

obolelemu Izbrancu svojega srca,

to je ljubezen.

Če vidiš vse napake ljubljene osebe,

a kljub temu želiš živeti in ostareti z njo,

to je ljubezen.

Ko bi raje videl, da te človek tvojih sanj

zapusti zaradi druge ljubezni,

kot da bi umrl,

to je ljubezen.

Če skočiš v razbesnelo morje,

da bi rešil človeka svojih sanj,

čeprav ne znaš plavati,

to je ljubezen.

 

Zaljubljenost pride in mine.

Pušča le medle spomine.

Če se v ljubezen ne spremeni,

zelo hitro oveni.

Ko ljubezen pride, ne mine.

Pušča globoke korenine.

Če te zapusti človek tvojih sanj,

nikoli več ne pozabiš nanj.

Ljubezen niti takrat ne mine,

ko ljubljena oseba z obličja sveta izgine…

 

***

 

NIKOLI NE UBIJTE OTROKA V SEBI

 

Že zelo mlad sem ubil otroka v sebi,

ker sem hotel biti odrasel.

Sedaj sem odrasel

in se več ne smejim.

Ne tekam za metulji v letu.

Ne sanjam s polno luno nad glavo

in nisem sposoben občudovati mavrice.

 

Nisem več razposajen in prešerne volje,

ker sem v rani mladosti ubil otroka v sebi.

Moje oči so polne bolečine

in moja duša je prazna.

Moj dan je en sam tek za denarjem

in materialnimi dobrinami.

 

Bil sem zelo, zelo, mlad.

Sedaj sem odrasel in star,

ker sem že v rani mladosti ubil otroka v sebi.

In si sedaj želim samo eno,

da bi lahko oživel mrtvega otroka v sebi.

Potem bi lahko ponovno tekal za metulji

in bi bil sposoben občudovati barve mavrice.

 

Povem vam, šele takrat si zares star,

ko ti niti barv mavrice ni več mar.

Meni je pa šele trideset let,

a sem tako, tako, tako star,

ker sem že v zgodnji mladosti

ubil veselega otroka v sebi.

 

***

 

KLIC  RANJENE REKE

 

Sem hudo ranjena reka.

Moje drobovje se suši,

ker moja črevesna flora krvavi,

umira in trohni.

Jutri v meni ne bo več življenja,

le sledi bodo hudega trpljenja.

Jutri bom mrtva reka.

Pa ne le jaz,

mrtva bo tudi moja obala

in mrtvo bo rastlinje ob njej.

Krpe plastike so povsod:

v notranjosti mojega trebuha,

na drevesnih vejah,

na travi in pomendranih cvetlicah.

Umirajo drevesa,

trava se duši

in cvetlice tulijo od bolečine.

Moje drobovje pa trohni.

Danes sem ranjena reka.

Jutri bom mrtva reka.

Zakaj tako, človek?

Zakaj ti, ki te kakor mati dojim

in te z deli svojega telesa hranim,

tlačiš lastno nesnago

in uničujoče strupe

v moje nedolžno drobovje?

Zakaj, človek, zakaj?

Zakaj moriš rastlinje,

ki te ščiti pred menoj

ko se moja nedra

prenapolnijo z vodo iz višav?

Zakaj uničuješ lepoto?

Mar ti je ljubša puščoba

od čarobnih barvitih cvetov

in mehkobe zelenih trav…?

Zakaj, človek, zakaj?

Danes sem ranjena reka.

Reši me, človek, prosim,

in zaceli moje krvaveče rane

dokler je še čas!

Ker če bom umrla, človek,

kaj bo s teboj?

Kdo te bo nahranil, napojil in umil?

Zgani se, človek!

Danes sem samo ranjena reka.

Danes je še čas,

da mi očistiš in zaceliš rane,

ki si mi jih zadal.

Nekoč sem bila čislana lepotica,

bistra in čista,

s kitami bujnih las ob obali.

Danes sem umazana reka na izdihu,

z izsušenimi lasmi na svojih bregovih.

Lahko sem še lepa,

če me očediš in zaceliš moje krvaveče rane,

ker je moja mladost večna.

Zgani se človek, zgani,

dokler je še čas!