Rojena visoko v gorah na robu Trnovskega gozda v vasi Dol, ki so jo po drugi svetovni vojni preimenovali v Predmejo, ker leži pred mejo, kakor domačini imenujemo gozd, očetu delavcu in mami gospodinji leta 1934. Tu sem preživela lepo otroštvo, ki se je med vojno spremenilo v strah, trpljenje, žalost in bolečino. Ob smrti očeta, padlega pod sovražnikovimi kroglami, sem zato po vojno odšla v Dom za sirote Št. Peter na Krasu, kjer sem pričela s šolanjem. 1953 leta sem dokončala učiteljišče v Tolminu, nato službovala na Primorskem, Gorenjskem in zaključila svoje delo v Preserju pod Krimom. Poleg rednega šolskega dela sem vodila knjižnico, urejala otroško glasilo, pripravljala prireditve in zabavala ob lutkah z nastopi po sosednjih šolah, ki so se jih lutkarji radi udeleževali. Že upokojena sem bila soavtorica učbenika za 2. razred z naslovom Hiša, hiška, hiškica. Z novim prometnim dovoljenjem pa sem si pridobila pravico potovanja po cestah brez mej. Kmalu sem se pridružila članom LIKUS-a, kjer se zbirajo upokojeni ljubitelji slovenske besede, pisci pesmi, zgodb in spominov. Tako je nastala knjiga Luč besede, v kateri so utrinki mojih spominov.

Izbor pesmi in zgodb iz knjige v priponki