Rodila sem se konec junija leta 1942 v idilični vasici Srednji Radenci pri Starem trgu ob Kolpi v prelepi Beli krajini. Kasneje sem dobila še brata in sestro. Ker smo bili učiteljska družina, smo se dostikrat selili. Tako sem spoznavala vedno nove kraje, nove ljudi in različne govorice. Mamica Ana je z nami govorila v skoraj knjižni slovenščini. Oče Jože je vedno kupoval knjige, čeprav smo bili včasih v denarni stiski. Otroci smo se tako šolali v različnih krajih Slovenije. Ko sem zaključevala Srednjo vzgojiteljsko šolo, smo prišli v Ljubljano. Tu sem službovala kot vzgojiteljica v treh vrtcih, se poročila. Z možem Milanom imava dva sina, sedaj tri vnukinje in vnuka. 

Na polovici delovne dobe sva krenila po samostojni poti podjetništva. Načrtovala in izdelovala sva lesene didaktične igrače in pripomočke za vrtce, osnovne šole, otroke s posebnimi potrebami in domove starejših občanov. 

Pesniti sem pričela že v osnovni šoli in lepo napredovala. Kasneje sem se preizkušala v raznih pesniških oblikah. Pisala sem tudi kratko, dostikrat humoristično prozo. V času upokojitve sem spoznala še zanimivo pesniško izražanje v obliki: hayku, senryju, tanka ali waku in hayge. Te oblike verzov me kot pesnico navajajo na zelo precizno, premišljeno in zgoščeno izražanje misli. Svojo poezijo sem včasih "uporabila" celo kot terapevtsko sredstvo ob raznih čustvenih in življenjskih preizkušnjah. 

Sodelovala sem z objavami pesmi v raznih zbornikih in glasilih. Nekatere priložnostne zbirke pesmi sem v samozaložbi podarila prijateljem, znancem in sorodnikom. Vnuk in vnukinja se že preizkušata v pesništvu. Bila sem članica literarne skupine na Tretji univerzi Lipa v Domžalah, sodelujem v literarnem krožku v društvu Fran Govekar na Igu in v literarni skupini Društva upokojencev Krim-Rudnik. 

Izkušnje mi narekujejo pripombo, da bi naši založniki lahko imeli več posluha tudi za starejšo, neuveljavljeno generacijo literatov. 

Jožica Kenk Šubic 

Ljubljana, junij 2020     

PESMI V PRIPONKI