SLIKAR TONE DRAB, 1928–2020

Tone Drab se je rodil 12. avgusta 1928 v Grmu pri Radohovi vasi. Prva štiri leta šolanja je opravil v Šentvidu pri Stični, peti razred pa v Ljubljani na Prulah. Želel je nadaljevati študij na meščanski šoli, vendar mu je to preprečila druga svetovna vojna. Po njej je šel s trebuhom za kruhom, saj je moral kot najstarejši sin materialno pomagati materi, ki je ostala brez moža in dohodkov, preskrbeti pa je bilo treba še 6 lačnih ust. V začetku vojne je mama njega in sestro poslala na svoj dom v Grm, kjer sta lahko pomagala pri kmečkih delih, za nekaj časa pa je bil poslan za pastirja in pomožnega delavca na kmetijo v Dob.

Po vojni, ki ga je močno zaznamovala, je zaslužek iskal pri popravljanju železniških prog. Tam bi kmalu izgubil življenje, saj ga je v Borovnici zasul plaz peska – le razsodnim in hitrim sodelavcem se je lahko zahvalil za rešitev. Ko se mu je ponudila priložnost za zaposlitev v Železarni Jesenice, je to ponudbo sprejel z obema rokama, saj je bila na Jesenicah njegova teta, pri kateri je lahko stanoval. V železarni ni našel samo zaposlitve, temveč tudi možnost izobraževanja in izpopolnjevanja. Ob delu se je na Tehnični šoli v Ljubljani izučil strojne stroke. Postopoma je pri delu napredoval, kmalu postal delovodja, kasneje pa še vodja proizvodnje v žični valjarni. V kolektivu je spoznal bodočo sopotnico Pavlo. Po upokojitvi se je želel vrniti v bližino doma, zato je v Radohovi vasi kupil starejšo hišo, jo primerno preuredil in v njej je imel možnost za uresničevanje svojih različnih hobijev.

Na umetniški poti je začel z risanjem, najprej na pisma in pisemske ovojnice, ki jih je pošiljal domačim. Pri vojakih je urejal stenčas ter večkrat dobil nagradni dopust. Ukvarjal se je tudi z rezbarstvom, vžiganjem motivov v les, vendar je bilo slikarstvo tisto, ki mu je pomenilo največ. Na Jesenicah so odprli slikarsko šolo, ki ga je takoj pritegnila. Pod vodstvom akademskega slikarja Jake Torkarja, ki je bil dolgo časa njegov mentor in prijatelj, je spoznaval različne tehnike. Med slikanjem v planinah je začutil navdušenje nad motivi planin in gorskih potočkov, kar je bil tudi kasneje njegov najbolj priljubljen motiv. Kot dolgoletni član likovnega društva Dolik je spoznaval svoje kakovosti, saj so bile njegove slike večkrat izbrane za različne razstave.  S slikarstvom je nadaljeval tudi po upokojitvi in preselitvi v Radohovo vas, kjer si je uredil atelje, v njem ustvarjal, pa tudi učil tiste, ki so želeli spoznati umetnost slikanja z oljnimi barvami. Marsikdo je pri njem našel primerno darilo za različne namene. Njegove slike najdemo v številnih domovih, pa tudi v kakšnem lokalu, nekaj pa jih je romalo »čez lužo«. Bil je pobudnik in soustanovitelj Društva likovnikov Ferda Vesela v Šentvidu pri Stični.

Po smrti žene je ostal sam, saj nista imela otrok. Po padcu in poškodbi hrbtenice je moral v bolnišnico in zaradi hromosti ni več mogel živeti doma. V Domu starejših na Škofljici je našel prijazno okolje, ki mu je omogočalo, da je še naprej slikal. Zaposleni so mu naročali svoje želje in ustrežljiv, kot je vedno bil, jim je ugodil, zato se je moral spopasti tudi z abstraktnostjo in še marsičem, kar prej ni bilo na njegovem repertoarju. Največje težave mu je povzročala sprememba tehnike, saj je večino svojega slikarskega opusa upodobil v olju in grafiki, v domu pa se je moral spopasti z akrilom.

Bolezen, ki ga je pred slabim mesecem dni pripeljala v bolnico, ga je 16. Junija 2020 vzela za vedno in tako ni dočakal svoje prve spletne razstave.

Bil je član DU Ivančna Gorica in DU Šentvid pri Stični.